Ljubo doma...

Po vseh pripetljajih in nepripetljajih sem se včeraj okrog 11h po slovenskem času znova znašel na domačih tleh. Glede na to, da smo na letaliscu cakali prakticno 20 ur, se je osemurni let iz NY na Dunaj zdel kot kratek sprehod po parku. Tud na sploh se ti občutek za razdalje, ko enkrat tako potuješ po ameriki, popolnoma spremeni. 4 ure vožnje niso več prav nič, razdaljo kranj-ljubljana pa v ameriki ljudje premagujejo, ko hodijo v trgovino po najnujnejše.
No v glavnem v drugo nam je uspelo vkrcati se na avion in vsi razdraženi in nenaspani smo komaj čakali, da letelo poleti. Seveda je prav tisti dan okrog nas morala biti kopica dojenčkov, ki so v izmenah kontinuirano peli poskočnice. No preživeli smo tudi to, let do dunaja je minil hitro, do ljubljana še hitreje in že sem se znašel na carini. Glede na to, da sem prejšno noč dobil 400 dolarjev, sem se odločil, da ne bom nič kompliciral, lagal in prikrival, tako da sem jim povedal, da prihajam iz NY in moral sem plačati davek za prenosni računanik. Ne glede na vse, kupil sem računalnik za 157.000, medtem ko se tak model v sloveniji dobi, mislim da za okrog 380.000-430.000 sit. :)) ha!

Evo zdele je pa ura 8h zjutraj in ravno sem se zbudil po 15-urnem spancu. Zdaj pa nazaj v realnost. Lepo je biti doma, Slovenci so zakon, skozi okno mi diši slovenski zrak, voham jesen.

Ne mores verjeti

Dragi moji se vedno sem v Ny in me morem verjeti, kaj se je zgodilo. Let za Dunaj je bil prezaseden in sem ostal brez sedeza. :)) Sploh ne vem, kako je to mozno, ker sem imel rezervacijo, pa tudi pravocasno sem bil na letaliscu, da ne bi bilo pomote. Od doma sem sel ob pol sestih, let sem imel ob pol enajstih zvecer, a problem je bil, da sem spremenil datum povratka, zato sem moral v posebno vrsto, da so mi spreminili datum na karti. To je bil tudi smrtnonosni udarec, saj sem v vrsti cakal vec kot uro, ceprav je bilo pred mano pet ljudi. A te so si nekaj zmisljevali, spreminjali datume povratka, tako da sem se med zadnjimi vkljucil v check-in vrsto. Potem, ko nas je ostalo se kaksnih 20, pa so nam sporocili, da so vsi sedezi zasedeni in ni vec prostora na letalu. Vse skupaj se je sprva zdelo kot sala, saj kar nisem mogel verjeti. A zaposleni pri austrian airlines se niso prav nic smejali in lepo so nas napotili nazaj k okencu s kartami, kjer so nam poiskali naslednji let. V nedeljo ob 18h po lokalnem casu. Kar je pomenilo 20 ur cakanja na naslednji let. Ponavljam, to ni sala. Prakticno vsi, ki smo spremenili datume povratka, smo na koncu ostali brez sedeza na letalu. To pa zato, ker so americani tako pametni, da kar na pameten in na lepe oci spreminjajo datuma leta, brez da bi se res prepricali, da je na letalu dovolj prostora. "Ko spreminjamo datume se pogosto zgodi, da ljudje nato splohn ne pridejo, a danes so kot kaze vsi prisli," so nam povedali, ko smo zacudeno buljili, kaj se dogaja. Glede na to, da je bil let 'overbooked' so se nato drzali pravila, kdor prej pride prej melje, in nasankali smo tisti, ki smo, predvsem zaradi pocasnosti in nesposobnosti zaposlenih za okencem, prisli v vrsto med zadnjimi.
:) A vseeno ni vse tako crno kot se zdi. Za povzrocanje nevsecnosti smo seveda dobili odskodnino, 400 dolarjev, kar vseeno ni tako malo denarja. Poleg tega pa sem pristal v druzbi treh privlacnih hrvatic, s katerimi smo se odlocili, da prezivimo noc na letaliscu. Tako da sedaj sedimo tukaj sredi terminala, klepetamo, jemo, pijemo, zapravljamo 'prisluzen denar' in cakamo na nas naslednji let. Za le-tega smo se odlocili, da bomo prvi v vrsti, ceprav se je to izkazalo za kar zanimiv nacin zasluzka. Prides malo kasneje, zamudis let in dobis 400 dolarjev. To naredis se ene dvakrat in imas zasluzek. Edin to cakanje malo mori. Zaenkrat se imam super, bomo videli, kaj bo cez par ur. Se beremo...