It's not over until it's over

Zdaj odkar sem prišel domov, sem se ves čas učil, ker imam še jutri en izpitek, tako da ni bilo časa za pisanje. Bom pa v prihodnjih dneh objavil še nekaj slik, pa zaključnih misli. Sicer pa pripravljam tudi članek za oktobrsko številko revije Zapik (www.ksk.si/zapik), v kateri bo opisana moja avantura v ZDA.

Ljubo doma...

Po vseh pripetljajih in nepripetljajih sem se včeraj okrog 11h po slovenskem času znova znašel na domačih tleh. Glede na to, da smo na letaliscu cakali prakticno 20 ur, se je osemurni let iz NY na Dunaj zdel kot kratek sprehod po parku. Tud na sploh se ti občutek za razdalje, ko enkrat tako potuješ po ameriki, popolnoma spremeni. 4 ure vožnje niso več prav nič, razdaljo kranj-ljubljana pa v ameriki ljudje premagujejo, ko hodijo v trgovino po najnujnejše.
No v glavnem v drugo nam je uspelo vkrcati se na avion in vsi razdraženi in nenaspani smo komaj čakali, da letelo poleti. Seveda je prav tisti dan okrog nas morala biti kopica dojenčkov, ki so v izmenah kontinuirano peli poskočnice. No preživeli smo tudi to, let do dunaja je minil hitro, do ljubljana še hitreje in že sem se znašel na carini. Glede na to, da sem prejšno noč dobil 400 dolarjev, sem se odločil, da ne bom nič kompliciral, lagal in prikrival, tako da sem jim povedal, da prihajam iz NY in moral sem plačati davek za prenosni računanik. Ne glede na vse, kupil sem računalnik za 157.000, medtem ko se tak model v sloveniji dobi, mislim da za okrog 380.000-430.000 sit. :)) ha!

Evo zdele je pa ura 8h zjutraj in ravno sem se zbudil po 15-urnem spancu. Zdaj pa nazaj v realnost. Lepo je biti doma, Slovenci so zakon, skozi okno mi diši slovenski zrak, voham jesen.

Ne mores verjeti

Dragi moji se vedno sem v Ny in me morem verjeti, kaj se je zgodilo. Let za Dunaj je bil prezaseden in sem ostal brez sedeza. :)) Sploh ne vem, kako je to mozno, ker sem imel rezervacijo, pa tudi pravocasno sem bil na letaliscu, da ne bi bilo pomote. Od doma sem sel ob pol sestih, let sem imel ob pol enajstih zvecer, a problem je bil, da sem spremenil datum povratka, zato sem moral v posebno vrsto, da so mi spreminili datum na karti. To je bil tudi smrtnonosni udarec, saj sem v vrsti cakal vec kot uro, ceprav je bilo pred mano pet ljudi. A te so si nekaj zmisljevali, spreminjali datume povratka, tako da sem se med zadnjimi vkljucil v check-in vrsto. Potem, ko nas je ostalo se kaksnih 20, pa so nam sporocili, da so vsi sedezi zasedeni in ni vec prostora na letalu. Vse skupaj se je sprva zdelo kot sala, saj kar nisem mogel verjeti. A zaposleni pri austrian airlines se niso prav nic smejali in lepo so nas napotili nazaj k okencu s kartami, kjer so nam poiskali naslednji let. V nedeljo ob 18h po lokalnem casu. Kar je pomenilo 20 ur cakanja na naslednji let. Ponavljam, to ni sala. Prakticno vsi, ki smo spremenili datume povratka, smo na koncu ostali brez sedeza na letalu. To pa zato, ker so americani tako pametni, da kar na pameten in na lepe oci spreminjajo datuma leta, brez da bi se res prepricali, da je na letalu dovolj prostora. "Ko spreminjamo datume se pogosto zgodi, da ljudje nato splohn ne pridejo, a danes so kot kaze vsi prisli," so nam povedali, ko smo zacudeno buljili, kaj se dogaja. Glede na to, da je bil let 'overbooked' so se nato drzali pravila, kdor prej pride prej melje, in nasankali smo tisti, ki smo, predvsem zaradi pocasnosti in nesposobnosti zaposlenih za okencem, prisli v vrsto med zadnjimi.
:) A vseeno ni vse tako crno kot se zdi. Za povzrocanje nevsecnosti smo seveda dobili odskodnino, 400 dolarjev, kar vseeno ni tako malo denarja. Poleg tega pa sem pristal v druzbi treh privlacnih hrvatic, s katerimi smo se odlocili, da prezivimo noc na letaliscu. Tako da sedaj sedimo tukaj sredi terminala, klepetamo, jemo, pijemo, zapravljamo 'prisluzen denar' in cakamo na nas naslednji let. Za le-tega smo se odlocili, da bomo prvi v vrsti, ceprav se je to izkazalo za kar zanimiv nacin zasluzka. Prides malo kasneje, zamudis let in dobis 400 dolarjev. To naredis se ene dvakrat in imas zasluzek. Edin to cakanje malo mori. Zaenkrat se imam super, bomo videli, kaj bo cez par ur. Se beremo...

3-2-1-domov

Vceraj sem se vrnil iz Bostona v New York in se poskusal nauziti mesta kar se da. Glede na to, da punce delajo po cele dneve, je prva prisla domov sele okrog dveh ponoci, sem se moral zaposliti do takrat. In tako sem se odpravil v enega klubov komedije in bil kar razocaran. Vstopnina 10 dolarjev s flyerjem (sicer 20), nato pa se minimum dveh pijac, a sem se v dobri uri in pol in potem, ko je na oder stopilo okrog 8 komedijantov, nasmejal le ene trikrat. Sale so bile rasisticne, glupe in nasploh sploh nic smesne, vidi pa se, da komedijanti preizkusajo sale na publiki, saj so bili po vecini med njim vsi zaposleni na radiu ali televiziji, tudi kot pisatelji sal za sov Davida Lettermena.

Sedaj se odpravim se zadnjic v mesto, potem pa na letalisce in domov. Se vidimo.

Boston

Po hitri odlocitvi sem se sedaj znasel v Bostonu. V ponedeljek ponoci, ko sem prisel domov, so mi romunke nekako dale vedeti, da je cas, da se poberem. Baje, da njihove prijateljice, ki bi prisle za mano, naj se ne bi pocutile sprosceno, ce bi bil tudi jaz v hisi.
To mi ni cisto jasno, poskusal sem izvedeti v cem je fora, saj sploh ni potrebno, da se vidimo, spim lahko tudi na tleh, a je na koncu pristalo pri tem, da so punce, ki prihajajo, cudne in da bi jim bilo nerodno biti v druzbi z nekom, ki ga ne poznajo.

In tako sem v torek zjutraj spakiral za boston in odsel iz hise, nevedoc, ce bom dejansko sel v boston, saj se z lyndsey, dekletom, ki sem jo spoznal v lake georgu in sedaj zivi tu, nisem slisal odkar se je preselila. Zjutraj sem sel takoj na net, da sem nasel njeno telefonsko in napotke za boston, potem pa sem jo cel dan klical. Na mojo grozo se ni javila, saj je bila do 18h v sluzbi, tako da sem jo uspel priklicati sele okrog 19.30, ko me je ze postajalo malo strah, saj za noc nisem imel prenocisca. A sem jo le dobil in je rekla naj pridem, tako da sem skocil na bus ob 20h in ob 00.15 sem bil v bostonu. Tudi pot od postaje do njenega stanovanja je bila neverjetno lahka, tako, da se je na koncu vse obrnilo na dobro. Zanimivo je, da iz Ny iz Chinatowna, kar je dejansko tako kot da bi sel na kitajsko, vsako uro pelje bus v boston za 15 dolarjev. Vozi le v boston in cena je res neverjetna, saj tukaj niti taksi po mestu ne stane manj kot $15.

Boston je super mesto, zelo evropsko, veliko 'starih' his, parki, prijetno sprosceno vzdusje. Stanovanje, kjer stanujem je res super, prav nic studentsko, tudi najemnina, ki jo placujeta s cimro, je za taksno stanovanje zelo nizka. Vec o bostonu v prihodnjih dneh, ko bom imel vec casa. Jutri grem na Harvard. Mogoce celo na kaksno predavanje. :))

Hallo

Se vedno sem tu v New Yorku, zdaj ze res obvladam ulice pa to :) Ok to lih ni res, ker je mesto preveliko, da bi ga res obvladal.
Vceraj sem sel na koncert Starsailor in je bilo zakon. Boljse kot sem pricakoval, da bo. Drugaca pa sedaj nacrtujem pot v Boston, ker k puncam v new yorku prihajajo se ene prijateljice in so me nekak vrgle ven :).

Samo je pa res zabavno biti tu v mestu. Vceraj sem sel v Starbucks cafe na kos kolaca in mocho z belo cokolado. In tko sedim ob oknu za veliko mizo, zraven mene pa en tip telefonira in tipka na racunalniku. Kmalu odide, ko pa se odpravim tudi jaz, pride do mene prodajalka in mi rece, da je tip pustil zame sporocilo. Noter pa je pisalo, da se mu zdim luskan in ce se hocem, kdaj z njim dobit naj mu pisem na mail :))

New York, New York

Lep pozdrav iz soncnega New Yorka, kjer sem koncno uspel najti internetno zvezo in to le za dolar za 20 minut. Pri enem kitajcu seveda :)
New York je zakon, tako ogromen je in toliko kul stvari, da sploh ne dojemas. V centru mesta se znajdem brez problema, saj so vse ulice kvadrataste in ce imas zemljevid in ves kam moras iti, res ni problema. V sredo po baseball tekmi, me je od nasega menedzerja prijateljica pripeljala direktno do vrat hise, kjer sedaj stanujem pri romunkah. Imel sem neverjetno sreco, saj sem mislil, da bom moral na njih cakati par ur, a sem v trenutku, ko sem stopil iz avta zagledal eno izmed njih, kako se je sprehajala nedalec stran. Zivim v precej lusni soseski v Queensu in rabim priblizno eno uro voznje, da pridem v center v Manhatten. Najprej 10 minut z avtobusom do podzemne, potem pa se dobre pol ure z zeleznico. Sicer pa se v mestu pocutim zelo varno, tudi ob polnoci so glavne ulice polne, podzemna nabita, stvari imam kar lepo pospravljene, tako da ni problemov. Glede na to, da punce prakticno cele dneve delajo, sem vecinoma sam in se sprehajam po mestu, si ogledujem vse mozno in malo nakupujem. V cetrtek je bil koncert Shakire, a so bile karte 100 dolarjev, a se potem nisem odlocil. In tako sem se malo sprehajal naokrog, nakar sem videl v enem izmed teatrov, da je koncert Teddya Geigerja samo 20 dolarjev in se zacne cez 3 minute in sem sel. Gre za pop rock zvrst, ful vredu glasba, Teddy je imel celo 18 rojstni dan tisti dan in je prisla Kelly Rawson iz Desteny's Child in mu je zapela vse najboljse, John Mayer pa mu je podaril kitaro.

Jutri si grem ogledat Kip svobode in nekdanji WTC, za danes pa nacrtujem ogled Central Parka in upam muzeja voscenih lutk Madame Tuso (neznam crkovat). V glavnem, imam se fino, NY je zakon, fajn se imejte.