Domotozje

Danes sem prvic, odkar sem tukaj, zacutil domotozje. Prvic odkar sem tu je moje misli presinila ideja, da bi sel domov. Kljub temu, da je okrog mene ogromno zanimivih ljudi, sem nekako osamljen. A ne fizicno, temvec bolj mentalno. Sem namrec edini Slovenec v celotnem okrozju, medtem ko so vsi ostali narodi zastopani v vsaj dvomestnem stevilu. Vsi imajo s seboj prijatelje, brate, sestre, fante, punce in so porazporejeni po skupincah, tako da kamorkoli grem se podzavestno pocutim kot tujec. Saj me ves cas vabijo in so na sploh vsi zelo kul in prijazni, a vseeno ko pridem v druscino Cehov, Rusov, Slovakov, Romunov, sem edini, ki ne govorim njihov jezik, tako da so zaradi mene prisiljeni govoriti anglesko in potem ne znajo in se med seboj pogovarjajo po njihovo in jaz gledam v zrak in se na vse pretege trudim dojeti, kaj govorijo. Pri Slovakih se nekako gre, saj vecinoma razumem, pri ostalih pa ne. Problem je v tem, da vsi tukaj skoz delajo od jutra do vecera, potem se jim pa nikamor ne da in le posedajo pred svojimi hiskami in se druzijo med sabo po nacionalnosti.

Vceraj so prisli moji novi cimri. 4 rusi. Bilo je grozno. Prisli so okrog polnoci, 2 se mi sploh nista predstavila, skor da me nista ignorirala, potem pa so se do 3h drli in skakali naokrog. Jaz sem se trudil zaspati, a so se na eni strani simultano drli 4 Rusi, na drugi strani stene sem slisal Slovake, ki so se smejali in vpili, tako da je bilo grozno. Okrog 2h sem vstal in sel pogledati kaj se dogaja in nas dialog je izgledal takole.:
"Why you not sleep?"
(smeh) "That's a good question. Why am I not sleeping? If we're gonna have a party, at least let's bring in the girls!"
"No, we don't want party. We want sleep." Ob tem so vsi gledali v tla.
In potem so ropotali se eno uro.
Tako da sem danes precej nenaspan, utrujen, kupil sem nek kruh, ki je imel okus kot guma, tako da sem skoraj bruhal, a vseeno ohranjam optimisticni duh in se nadejam boljsih casov.