Ljubo doma...

Po vseh pripetljajih in nepripetljajih sem se včeraj okrog 11h po slovenskem času znova znašel na domačih tleh. Glede na to, da smo na letaliscu cakali prakticno 20 ur, se je osemurni let iz NY na Dunaj zdel kot kratek sprehod po parku. Tud na sploh se ti občutek za razdalje, ko enkrat tako potuješ po ameriki, popolnoma spremeni. 4 ure vožnje niso več prav nič, razdaljo kranj-ljubljana pa v ameriki ljudje premagujejo, ko hodijo v trgovino po najnujnejše.
No v glavnem v drugo nam je uspelo vkrcati se na avion in vsi razdraženi in nenaspani smo komaj čakali, da letelo poleti. Seveda je prav tisti dan okrog nas morala biti kopica dojenčkov, ki so v izmenah kontinuirano peli poskočnice. No preživeli smo tudi to, let do dunaja je minil hitro, do ljubljana še hitreje in že sem se znašel na carini. Glede na to, da sem prejšno noč dobil 400 dolarjev, sem se odločil, da ne bom nič kompliciral, lagal in prikrival, tako da sem jim povedal, da prihajam iz NY in moral sem plačati davek za prenosni računanik. Ne glede na vse, kupil sem računalnik za 157.000, medtem ko se tak model v sloveniji dobi, mislim da za okrog 380.000-430.000 sit. :)) ha!

Evo zdele je pa ura 8h zjutraj in ravno sem se zbudil po 15-urnem spancu. Zdaj pa nazaj v realnost. Lepo je biti doma, Slovenci so zakon, skozi okno mi diši slovenski zrak, voham jesen.